Prosim!?

Gremo naši!!!

slike: bbc in 24ur

Kolikor vem obstajajo kazni za lastnike psov, ki za svojimi ljubimci ne pobirajo in pospravljajo kakcev. Me pa zanima, kdo pospravlja sranje za policijo? Lepa ministrica Katarina Kresal sigurno ne, lahko pa  vse skupaj verjetno malo pospeši?

Danes sem ponovno, v podhodu pod Tivolsko, par metrov od Narodne galerije, Moderne galerije, v neposredni bližini Tivolskega parka, v bližini nemške in ameriške ambasade in še čega, skrata v centru Ljubljane, opazil drekce, kakce, sranje… Za seboj so ga po sredini podhoda pustili policisti! Verjetno policijski konji? Srali so ga kar na veliko, kar je razvidno tudi s fotografije in to sredi belega dneva. Verjetno so kakci čakali na noč, ker jih do začetka mraka še nihče ni počistil?

Ob istem času se je po Tivolski cesti peljal tudi češki predsednik Vaclav Klaus. Upam, da ni zavohal smradu, ki je zaudarjal 3 metre pod njim. Ostali navadni turisti, ki jih je pot peljala čez ta podhod v prelepi Tivolski park ali katero od galerij te sreče niso imeli

Dodano:

Kakci po 14ih urah, še vedno neodstranjeni:

Po 24ih urah še vedno na istem mestu:

S tem pisanjem nimam namena zmanjševati vrednosti veteranov osamosvojitvene vojne, tako pripadnikov TO, kot policije.

Nekateri bodo rekli, da ni pravi trenutek pisati o teh stvareh, še posebej v teh dneh, ko se praznuje in spominja na dneve osamosvojitve Slovenije in njene žrtve. Kdaj, če ne zdaj?

V teh dneh, junija 91, je svojo obveznost do služenja domovini (takratni Jugoslaviji) opravljalo 6000 (šesttisoč!!!) slovenskih mladeničev. Večino nas je služilo svoj vojaški rok v 5. armadnem območju, ki je skoraj v celoti pokrival slovensko ozemlje. Večino teh fantov je odšlo na služenje vojaškeg roka, ker smo morali, ker je bil tak zakon. Tako slovenski, kot jugoslovanski. Na služenje v JLA smo bili poslani s strani naših lokalnih odborov za ljudsko obrambo. Med njimi sem bil tudi sam.

V vojni za Slovenijo, je s strani JLA, aktivno sodelovalo okoli 2200 vojakov in oficirjev, kar je komaj 1/3 skupnega števila slovenskih vojakov, ki so v tem trenutku služili v JLA.

Vem, je bil poziv, da naj zapustimo JLA. To je tudi bilo vse kar je bilo storjeno. Npr. poziv, ti ne pomaga veliko, če si znotraj miniranega okolja.  Z možnostjo, da izgubiš življenje “na drugi” strani barikade, od metka svojega npr. sošolca, soseda, …. Ali pa med begon na “svojo stran”. Brez kasnejših možnosti do kakršnihkoli veteranskih ugodnosti ali časti. Ker smo bili “okupatorji”.

Zakaj ob raznih praznikih osamosvojitvene vojne, ni govora tudi o teh mladeničih? A je padlemu ali ranjenemu vojaku slovenske narodnosti na strani JLA posvečen kak državni spomenik ali kakršenkoli uradni spomin, mogoče dokumentarec?

»Pozabljeni« takrat in kasneje.

PS.: Čast izjemam, kot je npr. Boris M. Gombač

Evo, pravkar sem prebral, da je IZTOK GARTNER zaključil svojo kariero Hišnega blogerja na Siol – ovem blogosu!

Ne bi preveč o samem Gartnerju, tudi ne zakaj sploh ga je Crnkovič dodal (sto ljudi – sto čudi). Gartnerja (subjetkivno mnenje ) sem razumel podobno kot Damjana Murka. Deluje mi, da imata oba podobne izkušnje in da bi oba lahko predavala na Murkotovi “Akademiji za zvednike”.

Drugače pa ja, Garty je faca!, eden izmed izvirnejših blogov na Siolu

Med prebiranjem spletnih novičarskih portalov, na Direktu slučajno naletim na intervju s Samirjem Handanovićem. Samir je slovenski reprezentančni vratar, brani tudi v prvi italijanski ligi in baje si ga za vratarja močno želijo tudi pri AC Milan. Da je AC Milan eden izmed “večjih” evropskih nogometnih klubov verjetno ni potrebno razlagat. Tudi italijanksa liga “ni od muh”, zaslužki pa tudi verjetno ne?

Zanimiv mi je tisti del intervjuja, kjer Handanović odgovarja novinarju, kako izgleda delovni dan nogometaša prve italijanske lige:

“Zbudim se med osmo in deveto uro, grem v središče mesta na zajtrk, preberem časopis in se vrnem domov. Okoli dvanajste ure se odpravim na kosilo in ob enih sem že doma na kavču, gledam športno oddajo Studio sport. Popoldne treniram slabi dve uri, nato pa zvečer malo brskam po spletu, po večerji grem na kakšno pijačo, nato pa domov.”

Res, da je za nekatere nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. Okoli njega se vrti ogromno denarja in še več ljudi, ki bi na vsak način radi bili zraven. Posredno ali neposredno. Samo, da lahko rečejo, da so zraven, da nekoga poznajo, itd…V vsem tem prav neokusno prednačijo tudi “športni novinarji”.

Katere so prve misli, ki mi padejo na pamet ob besedi nogomet:

• ogromni zaslužki,
• urejene frizure, ki ostanejo takšne tudi po 90ih minutah igre po deževnem vremenu in blatnem terenu,
• teatralno valjanje po terenu ob že najmanjšem prekršku, ob katerem pomisliš, da se ta nogometaš ne bo sposoben pobrati na lastne noge še vsaj pol leta po rehabilitaciji. A glej ga zlomka! Takoj, ko sodnik zapiska prekršek, taisti že skače.

Sicer spremljam nogomet, navijam za naše, še posebej takrat, ko se borijo kot levi. S prijatelji igramo celo “fantasy football”. Kar pa še ne pomeni, da jih bom, kljub njihovim velikim zaslužkom in veliki medijski podpori, cenil bolj kot pa kakšnega rekreativnega kolesarja ali tekača, ki v svoj hoby vloži neprimerno več truda in odrekanja. Kaj šele, da bi jih primerjal z nekaterimi ostalimi res vrhunskimi športniki, katerih športi niso tako medijsko podprti, z nič lažjo konkurenco, z neprimerljivo manjšimi zaslužki, z neprimerljivo večjim vložkom dela in koncu koncev tudi z boljšimi rezultati!

Sem v obdobju brskanja po arhivu dogodkov slovenske osamosvojitvene vojne in med tem naletim na zanimiv posnetek Jelinčiča v »akciji«.
Cela akcija naj bi potekala nekje v Kosezah. Javljeno je bilo, da med bloki nekaj poka. Slovenski policisti gredo v negotovo akcijo in na srečo ugotovijo, da se je nekdo sredi napetega ozračja “pošalil” s petardami. Ko je že vse končano, se pojavi naš »špecialc« Zmago, z ne ravno gotovim korakom in se kot pravi Rambo postavi pred kamero

Iz tega obdobja kroži kar nekaj zgodb o »našem špecialcu« in njegovi vlogi v osamosvojitveni vojni. Pravijo, da je deloval kot »prosti strelec« s svojo ekipo »špecialcev«. Po mestu oborožen zaustavljal in legitimiral prestrašene mimoidoče, se z ostalimi teriotiralci prepiral kdo je uničil tank na Brezovici, …

Tretji dan so naši varnostni organi ocenili, da Zmago po Ljubljani in okolici baje počne samo zgago in so ga raje vtaknili v pripor. S tem se je njegova vloga v osamosvojitveni vojni k sreči končala. Imam občutek, da so mu naši policisti naredili uslugo in ga odrešili kasnejših morebitnih težav. Kaj bi bilo, če bi bilo, pa rajši zdaj ne bom…