Feb 08

150px-1984_wolympics_logo.png

Na današnji dan, točno pred 24 leti, so se pričele Zimske olimpijske igre (ZOI) v, takrat tudi našem, Sarajevu . Imel sem 13 let in bil izjemno ponosen, da se ZOI dogajajo tudi pri nas…

Ob samem pričakovanju na ZOI, nam je doma crknil star črnobeli televizor. TV brez daljinca, za katerega se je bilo potrebno sprehoditi do njega, da si lahko na velikem gumbu zamenjal enega izmed 4-5 možnih programov. K sreči je Oča takoj nabavil novega (Gorenje), BARVNEGA z DALJINCEM, ki se ga je dalo upravljati direkt z kavča. In to tik pred samimi Olimpijskimi igrami. Nič ni bilo zamujeno. Hvala Oča ;) !

Televizor “smo rešili”. Užitek ob ogldu omogočen. Prišla je otvoritev in prisega B. Križaja v imenu vseh športnikov. Bojanu se je zatikalo. Imel sem občutek, da je pozabil besedilo prisege…“ipak smo ljudi” ;)

Kolikor se spomnim, je v tistem letu zablestel ameriški smukač Bill Johnson. Smuk so zaradi slabega vremena prestavljali iz dneva v dan. Bil je “nesramno” samozavestno, napovedoval svojo zmago ter na koncu to tudi potrdil.

Spomnim se tudi, da publika ni marala avstrijskih smučarjev. Baje, da so se Avstrijici kasneje pritoževali, da jim je večtisočglava množica z žvižgi onemogočala pohod k boljšim rezultatom?

Glavni spomini sežejo tudi do tega, da so šole po širni Jugi organizirale izlete na posamezna tekmovanja v Sarajevu. Tudi naša. Vendar samo za tiste v višjih razredih. Bil sem še “prezelen” in žal ostal doma. Odvzet mi je bil žur potovanja in vse užitke , ki ga tak dogodek ponuja.

In na koncu spomin, ki bi ga mogoče moral omeniti že na začetku. Prva jugoslovanska (slovenska) medalja na ZOI. Veleslalom je potekal med tednom. Drugi tek sva s sošolcem Matjažem spremljala pri nas doma. Če se ne motim, je bil Franko po prvem teku na 5. mestu, Borisl Strel celo na drugem? Jure je odpeljal izvrstno. Ob trenutku Juretovega prihoda v cilj, sva z Matjažem “glisirala” s koleni po naši preprogi. Isto sva ponovila vsakič, kadar je za njim zaostal naslednji tekmec. Mogoče to ni bilo ravno športno, pa vednar…Ko je bilo jasno, da je prva medalja v zgodovini ZOI naša (Juretova), se je pravo “belaje” šele začelo. Vem, da sva skupaj tulila kot nora. Solze sreče so mi rinile v oči, jaz pa sem jih “tlačil” nazaj, da ne izpadem cmera. ;)

Jure si je to medaljo zaslužil. Eno izmed večjih priznanj (vsaj za mene), pa je prejel od večtisočgrle sarajevske publike s sloganom:

”Volimo Jureta, više od bureka”

  • Share/Bookmark
Feb 04

Med prebiranjem spletnih novičarskih portalov, na Direktu slučajno naletim na intervju s Samirjem Handanovićem. Samir je slovenski reprezentančni vratar, brani tudi v prvi italijanski ligi in baje si ga za vratarja močno želijo tudi pri AC Milan. Da je AC Milan eden izmed “večjih” evropskih nogometnih klubov verjetno ni potrebno razlagat. Tudi italijanksa liga “ni od muh”, zaslužki pa tudi verjetno ne?

Zanimiv mi je tisti del intervjuja, kjer Handanović odgovarja novinarju, kako izgleda delovni dan nogometaša prve italijanske lige:

“Zbudim se med osmo in deveto uro, grem v središče mesta na zajtrk, preberem časopis in se vrnem domov. Okoli dvanajste ure se odpravim na kosilo in ob enih sem že doma na kavču, gledam športno oddajo Studio sport. Popoldne treniram slabi dve uri, nato pa zvečer malo brskam po spletu, po večerji grem na kakšno pijačo, nato pa domov.”

Res, da je za nekatere nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. Okoli njega se vrti ogromno denarja in še več ljudi, ki bi na vsak način radi bili zraven. Posredno ali neposredno. Samo, da lahko rečejo, da so zraven, da nekoga poznajo, itd…V vsem tem prav neokusno prednačijo tudi “športni novinarji”.

Katere so prve misli, ki mi padejo na pamet ob besedi nogomet:

  • ogromni zaslužki,
  • urejene frizure, ki ostanejo takšne tudi po 90ih minutah igre po deževnem vremenu in blatnem terenu,
  • teatralno valjanje po terenu ob že najmanjšem prekršku, ob katerem pomisliš, da se ta nogometaš ne bo sposoben pobrati na lastne noge še vsaj pol leta po rehabilitaciji. A glej ga zlomka! Takoj, ko sodnik zapiska prekršek, taisti že skače.

Sicer spremljam nogomet, navijam za naše, še posebej takrat, ko se borijo kot levi. S prijatelji igramo celo “fantasy football”. Kar pa še ne pomeni, da jih bom, kljub njihovim velikim zaslužkom in veliki medijski podpori, cenil bolj kot pa kakšnega rekreativnega kolesarja ali tekača, ki v svoj hoby vloži neprimerno več truda in odrekanja. Kaj šele, da bi jih primerjal z nekaterimi ostalimi res vrhunskimi športniki, katerih športi niso tako medijsko podprti, z nič lažjo konkurenco, z neprimerljivo manjšimi zaslužki, z neprimerljivo večjim vložkom dela in koncu koncev tudi z boljšimi rezultati!

  • Share/Bookmark