Prosim!?

Na današnji dan, točno pred 24 leti, so se pričele Zimske olimpijske igre (ZOI) v, takrat tudi našem, Sarajevu . Imel sem 13 let in bil izjemno ponosen, da se ZOI dogajajo tudi pri nas…

Ob samem pričakovanju na ZOI, nam je doma crknil star črnobeli televizor. TV brez daljinca, za katerega se je bilo potrebno sprehoditi do njega, da si lahko na velikem gumbu zamenjal enega izmed 4-5 možnih programov. K sreči je Oča takoj nabavil novega (Gorenje), BARVNEGA z DALJINCEM, ki se ga je dalo upravljati direkt z kavča. In to tik pred samimi Olimpijskimi igrami. Nič ni bilo zamujeno. Hvala Oča ;)!

Televizor “smo rešili”. Užitek ob ogldu omogočen. Prišla je otvoritev in prisega B. Križaja v imenu vseh športnikov. Bojanu se je zatikalo. Imel sem občutek, da je pozabil besedilo prisege…“ipak smo ljudi”

Kolikor se spomnim, je v tistem letu zablestel ameriški smukač Bill Johnson. Smuk so zaradi slabega vremena prestavljali iz dneva v dan. Bil je “nesramno” samozavestno, napovedoval svojo zmago ter na koncu to tudi potrdil.

Spomnim se tudi, da publika ni marala avstrijskih smučarjev. Baje, da so se Avstrijici kasneje pritoževali, da jim je večtisočglava množica z žvižgi onemogočala pohod k boljšim rezultatom?

Glavni spomini sežejo tudi do tega, da so šole po širni Jugi organizirale izlete na posamezna tekmovanja v Sarajevu. Tudi naša. Vendar samo za tiste v višjih razredih. Bil sem še “prezelen” in žal ostal doma. Odvzet mi je bil žur potovanja in vse užitke , ki ga tak dogodek ponuja.

In na koncu spomin, ki bi ga mogoče moral omeniti že na začetku. Prva jugoslovanska (slovenska) medalja na ZOI. Veleslalom je potekal med tednom. Drugi tek sva s sošolcem Matjažem spremljala pri nas doma. Če se ne motim, je bil Franko po prvem teku na 5. mestu, Borisl Strel celo na drugem? Jure je odpeljal izvrstno. Ob trenutku Juretovega prihoda v cilj, sva z Matjažem “glisirala” s koleni po naši preprogi. Isto sva ponovila vsakič, kadar je za njim zaostal naslednji tekmec. Mogoče to ni bilo ravno športno, pa vednar…Ko je bilo jasno, da je prva medalja v zgodovini ZOI naša (Juretova), se je pravo “belaje” šele začelo. Vem, da sva skupaj tulila kot nora. Solze sreče so mi rinile v oči, jaz pa sem jih “tlačil” nazaj, da ne izpadem cmera.

Jure si je to medaljo zaslužil. Eno izmed večjih priznanj (vsaj za mene), pa je prejel od večtisočgrle sarajevske publike s sloganom:

”Volimo Jureta, više od bureka”

Med prebiranjem spletnih novičarskih portalov, na Direktu slučajno naletim na intervju s Samirjem Handanovićem. Samir je slovenski reprezentančni vratar, brani tudi v prvi italijanski ligi in baje si ga za vratarja močno želijo tudi pri AC Milan. Da je AC Milan eden izmed “večjih” evropskih nogometnih klubov verjetno ni potrebno razlagat. Tudi italijanksa liga “ni od muh”, zaslužki pa tudi verjetno ne?

Zanimiv mi je tisti del intervjuja, kjer Handanović odgovarja novinarju, kako izgleda delovni dan nogometaša prve italijanske lige:

“Zbudim se med osmo in deveto uro, grem v središče mesta na zajtrk, preberem časopis in se vrnem domov. Okoli dvanajste ure se odpravim na kosilo in ob enih sem že doma na kavču, gledam športno oddajo Studio sport. Popoldne treniram slabi dve uri, nato pa zvečer malo brskam po spletu, po večerji grem na kakšno pijačo, nato pa domov.”

Res, da je za nekatere nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. Okoli njega se vrti ogromno denarja in še več ljudi, ki bi na vsak način radi bili zraven. Posredno ali neposredno. Samo, da lahko rečejo, da so zraven, da nekoga poznajo, itd…V vsem tem prav neokusno prednačijo tudi “športni novinarji”.

Katere so prve misli, ki mi padejo na pamet ob besedi nogomet:

• ogromni zaslužki,
• urejene frizure, ki ostanejo takšne tudi po 90ih minutah igre po deževnem vremenu in blatnem terenu,
• teatralno valjanje po terenu ob že najmanjšem prekršku, ob katerem pomisliš, da se ta nogometaš ne bo sposoben pobrati na lastne noge še vsaj pol leta po rehabilitaciji. A glej ga zlomka! Takoj, ko sodnik zapiska prekršek, taisti že skače.

Sicer spremljam nogomet, navijam za naše, še posebej takrat, ko se borijo kot levi. S prijatelji igramo celo “fantasy football”. Kar pa še ne pomeni, da jih bom, kljub njihovim velikim zaslužkom in veliki medijski podpori, cenil bolj kot pa kakšnega rekreativnega kolesarja ali tekača, ki v svoj hoby vloži neprimerno več truda in odrekanja. Kaj šele, da bi jih primerjal z nekaterimi ostalimi res vrhunskimi športniki, katerih športi niso tako medijsko podprti, z nič lažjo konkurenco, z neprimerljivo manjšimi zaslužki, z neprimerljivo večjim vložkom dela in koncu koncev tudi z boljšimi rezultati!

Sem v obdobju brskanja po arhivu dogodkov slovenske osamosvojitvene vojne in med tem naletim na zanimiv posnetek Jelinčiča v »akciji«.
Cela akcija naj bi potekala nekje v Kosezah. Javljeno je bilo, da med bloki nekaj poka. Slovenski policisti gredo v negotovo akcijo in na srečo ugotovijo, da se je nekdo sredi napetega ozračja “pošalil” s petardami. Ko je že vse končano, se pojavi naš »špecialc« Zmago, z ne ravno gotovim korakom in se kot pravi Rambo postavi pred kamero

Iz tega obdobja kroži kar nekaj zgodb o »našem špecialcu« in njegovi vlogi v osamosvojitveni vojni. Pravijo, da je deloval kot »prosti strelec« s svojo ekipo »špecialcev«. Po mestu oborožen zaustavljal in legitimiral prestrašene mimoidoče, se z ostalimi teriotiralci prepiral kdo je uničil tank na Brezovici, …

Tretji dan so naši varnostni organi ocenili, da Zmago po Ljubljani in okolici baje počne samo zgago in so ga raje vtaknili v pripor. S tem se je njegova vloga v osamosvojitveni vojni k sreči končala. Imam občutek, da so mu naši policisti naredili uslugo in ga odrešili kasnejših morebitnih težav. Kaj bi bilo, če bi bilo, pa rajši zdaj ne bom…

Navdih za ta zapis sem dobil na Jenšterletovem blogu, kjer piše o novi Evropi brez meja, kjer evropski cariniki baje še vedno kontrolirajo slovenske državljane ob prehodu čez mejo…

Ne vem od kod čudenje? Kolikor lahko slišim iz ust našega predsednika vlade Janeza Janše, je Slovenijo v zadnjem letu ponovno zajel val gldega komunizma. Postaja vse močnejši. Sile kontinuitete so že prevzele godpodarstvo. Gospodarstvo teh sil je prevzelo medije in postavilo svoje urednike. Ti dirigirajo novinarjem kako naj pišejo. Politiki so se pričeli zbirati pod rdečo zastavo. Organizacija je prodrla v vse pore našega življenja, samo mi se še tega ne zavedamo. Pri nas se očitno dogaja revival trdega komunizma.

To trdi sam predsednik Vlade, te iste Vlade, ki vlada državi, kjer se vse to dogaja Zakaj mu Italijani, naši sosedje, ne bi verjeti na besedo? In potem se še čudimo, zakaj so poostrili nadzore na »odprti šengenski« meji?

So samo previdni. Previdnost pa ni odveč, če »vejo«, da mejijo na državo v kateri vlada orto komunizem

Včeraj sem ponovno gledal BBC-jev dokumentarec »Smrt Jugoslavije«
in slučajno ugotovim, da je bila včeraj (20.01) 18. obletnica razpada ZKJ. To naj bi bil tudi edem izmed mejnikov razpada Jugoslavije. Dovolj stari, se boste verjetno spomnili kaj se je takrat dogajalo v Sava centru v Beogradu. Slovenski delegaciji je končno prekipelo in je zapustila kongres, za nami pa še hrvaška. Mlajši se lahko o tem podučite na Wikipedii (slovenskega prevoda nisem našel) ali kje drugje.
Namen te objave sicer ni ta obletnica, zgolj slučaj. Rad bi opozoril na del tega dokumentarca, kjer Momir Bulatović, takratni predsednik črnogorskih komunistov, razlaga svoje spomine na ta dan

Skratka, zadeva je bila resna. Vrelišče na vrhuncu. Bulatović pa…

Evo, v zadnjih dnevih je završalo med blogerji »Neko nas posmatra«! Očitno so se odgovrni za PR pri SDS odločili, da naredijo analizo stanja tudi med blogerji. Tudi sam sem bil počaščen obiska z njihovega strežnika (the social democratic party of slovenia). Da ne odkrivam tople vode, tukaj so linki do blogov, ki so že obdelali to temo: had, Jakove misli, Ateistek , Foka , itd. Se opravičujem vsem ostalim, ki sem jih tukaj izpustil

Skratka, parlamentarne volitve so pred vrati. Javno mnenje ni ravno naklonjeno našemu vrlemu predsedniku parlamneta in njegovi stranki. Potrebno je naredit analizo stanja, tudi »kaj ulica misli« (blogerji) in glede nato potem pripraviti volilno kampanijo.

Osebno močno upam, da bodo upravičene kritike, ki jih lahko preberejo na naših blogih vzeli dobronamerno in začeli delati najprej »na sebi«. Da ne bodo tega vsega uporabili (izrabili) in izbrali taktiko, kaj in kako pomesti pod preprogo, kako zamegliti. Kot so to počeli do sedaj, ko so se predvsem držali dveh načel:

- kdor ni z nami, je proti nam

- napad je najboljša obramba

Ob prebibarnju teh blogov sem še spomnil pesmi enega izmed mojih »omiljenih« skupin EKV – Neko nas posmatra

In naj ta trenutek in temo izkoristim še za poizkus, kako v blog vstaviti filmček z Youtube-a

Ob jutranji kavici zasledim zanimiv prispevek na spletnem Dnevniku. Naslov članka je »Kratek stik med Janšo in Dunajskim kurirjem: Že leto in pol brez intervjuja«.

Tema o grdih slovenskih novinarjih, ki blatijo in zavirajo našo deželo, še vedno ni tako stara, da bi jo kar pozabili. Dnevnikovi novinarji so se malo pozanimali pri tujih urednikih »ali imajo vtis, da se je v času pred in po predsedniških volitvah o Sloveniji poročalo negativno in preveč kritično” (po Dnevniku).

Dobili so zanimiv odgovor, predvsem urednika avstrijskega Kurirja, ki med drugim trdi, da je komunikacija med našo vlado i avstrijskimi mediji slaba, da se že leto in pol trudijo dobiti intervju s predsednikom naše vlade.

Odgovorni okoli predsenika vlade so to navedbo seveda zanikali in pravijo, da jih s Kurirja pač niso kontaktirali, da to ni res in od Dnevnika zahtevali tudi popravek članka. Kar so le-ti tudi storili in hkrati tudi obvestili odgovrne s Kurirja na njihove »neresnične in zlonamerne izjave«.
Prispel je odgovor s Kurirja, kjer spet trdijo drugače, da so kontaktirali in da niso prejeli nikakršnih odgovorov s strani naše vlade?

Torej nekdo spet laže ali je problem samo v komunikaciji?

Problem je v bistvu celo hujši kot se sprva zdi. »Bolezen grdih novinarjev«, ki ne ljubijo »lik in dela« našega JanezaJ, se je razširila čez naše meje. Rdeči slovenski tajkuni so se povezali v internacionalo, verjetno začetki kominterne, in pričeli obvladovati medije tudi izven naše deželice?

»Vrag je vzel šalo!«

V davčno zakonodajo se sicer ne spoznam kaj preveč ali spoh ne. Plačujem kar imam za plačat. V napoved probam »uturit« čim več računov. Računov knjig, aspirinov, rupurutov, raznih vitaminov, …in to je to. Napoved vedno izpolnjujem zadnji trenutek, še posebej odkar lahko to naredim »online«. Ob tem moram pohvalit stabilnost DURS - ovega strežnika. Predvsem zato, ker vedno oddajam napoved »pet pred dvanajsto« in se jim v zadnjih letih ni še nikoli sesul pod pritiski nas zamudnikov.

Zelo me moti ena zadeva. Olajšave!. Z vsemi se strinjam. Lahko bi celo dodali še kakšno!

V oči pa me bode tista (3A9), ki ima naslov »Plačane članarine političnim strankam«! Čemu? Politične stranke izberemo na volitvah in dobijo toliko sredstev iz državnega proračuna, kot smo jim pač namenili volivci s svojimi glasovi. Zakaj bi politične stranke imele še posebno postavko v davčnih olajšavah? Ne vidim razloga. Podelimo jim nek mandat, so bližje »koritu« in kasneje jim še dajemo denar od naših olajšav?

Za mene je to eden izmed najspornejših delov naše davčne napovedi. Če že ni zakonsko sporen, je pa vsaj moralno, ne glede na strankarsko opredelitev.

A kdo ve, če se bo to kaj spremenilo v bližnji prihodnosti?

Pod roke mi je “slučajno” prišla knjiga Braneta Praznika »Trgovci s smrtjo«. Takratnega delavca Varnostno obveščevalne službe Ministrstva za obrambo (VOMO). Big boss VOMOa je bil Andrej Lovšin, ki je bil prijatelj ministra Janeza in njegov direktno podrejeni.

Praznik v enem izmed poglavij razlaga kako je prešteval gotovino. Pravi da ga je v pisarno poklical Franci Cimerman, takratni pribočnik Anderja Lovšina in mu razložil, da to kar bosta zdaj počelo je DRŽAVNA TAJNA!!! Zaklenila sta se v Lovšinovo pisarno, Franci je iz trezorja in omar zvlekel kupe in kupe denarja. Marke, lire, dolarje, šilinge, …

Ubogi Praznik se je baje skoraj sesedel, ko je videl ves ta denar, a ga je Franci (Lovšinov pribočnik) le potolažil, da ne bo potrebno prešteti vsega. Naloga je bila našteti “samo” do 17 mio DEM in še to “samo” tiste bankovce po 1000 DEM. Delo sta opravila. Prešteti “kupček” sta zložila v kovček, katerega je Franci baje komaj zvlekel po stopnicah in ga nekam odpeljal. “Kupček”, ki je ostal ležeč po pisarni je Praznik stlačil nazaj v omare. Pravi, da je bil ta “kupček” gotovine vsaj tako velik, kot tisti v kovčku, torej še dodatnih 17 mio DEM?

Kot avtor knjige (z imenom in priimkom) trdi, da to ni bilo edino preštevanje denarja in tudi ne edini kupček. Kot sem ga razumel v knjigi, bi naj bila to samo “kapljica v morje”?

M. Frangež je v svoji knjigi »Kaj nam pa morete« objavil nekaj podatkov, ki jih kasneje tudi ni nikoli noben zavrnil.

Da je v tem času iz te zgodbe v državnem proračunu zabeleženo le 8000 DEM gotovinskih prihodkov?

Da je vlada JanezaJ leta 2005 izdelala neko zaupno poročilo iz katerega je razvidno, da je celoten posel (ne samo gotovinski) znašal BORIH 28 mio DEM. Nekaterim se je že ta številka zdela smešna in trdijo, da bi morala bit vsaj 10x večja. Ampak zanemarimo to “malenkost” in ostanimo pri 28 mio DEM.

JanezJ je na začetku tudi trdil, da gotovinskega poslovanja sploh ni bilo. No, kasneje si je malo premisli in povedal, da ga je pa nekaj le bilo, ampak ne več kot 20% skupne vrednosti?

Pa zanemaramimo to njegovo “pozabljivost”, ker se na začetku ni spomnil na gotovinsko poslovanje in zanemarimo tudi to, da je tistih 28 mio DEM iz njegovega poročila zelo vprašljivih.

Pa preračunajmo koliko je 20% od 28 mio DEM?

“Sitnica”, samo 5,6 mio DEM gotovinskega poslovanja? Torej:

1. JanezJ je kasneje le priznal, da je gotovinskega poslovanja bilo okoli 20% (5,6 mio DEM). Po poročilu njegove vlade je ta skupni znesek težak okoli 28 mio DEM,
2. Praznik trdi, da je samo v eni noči preštel 17 mio DEM gotovine, drugo polovico kupčka denarja pa ni prešteval, temveč ga je samo stlačili nazaj v omaro,
3. v državnem proračunu je na koncu zabeleženo 8000 DEM gotovinskega poslovanja!

Kdo tukaj zdaj laže?

Opis dogodka:

JJ je najprej javno okaral nekatere poslance DeSUSa in postavil pod vprašaj njihovo pripadnost vladi (Žnidaršič).
Nakar je predsednik DeSUSa (Karel Erjavec) izrazil željo po pogovoru z predsednikom vlade JJ.

Pogovora na koncu ni bilo in ne ve se zakaj? Vsaka stran “krivi” drugo in kdo torej laže?

Član DeSUS-a, V. Klavora je v ponedeljkovem »Vrocem stolu« na TVSLO povedal, da je njegov šef (K. Erjavec) na nedeljskem DeSUSovem sestanku, ki je trajal 9:00 do 16:00 ure, nenehoma preverjal svoj mobilnik ali bo končno prejel kakšno obvestilo, glede željenega razgovora od predsenika vlade. Kakor trdi sam in enako je potrdil tudi K. Erjavec, klica ali sms-a na pogovor ali odgovora ni bilo. Kljub temu, da so vsi skupaj v koaliciji in kljub temu, da je Erjavec minister za obrambo in JJ predsednik vlade! Torej ni bilo niti pogovara, ki si ga je minister za obrambo z predsednikom vlade in koalicijskim partnerjem želel, kaj šele odziva? “Usoda jima očitno ni bila naklonjena v teh dnevih”….

V. Vodušek mu (Klavori) razloži, da se ga po besedah JJ-a nikakor ni dalo priklicati (K. Erjavca) na ta dan (nedelja), da so se trudili (kabinet JJ-a) in da bi naj predsednik vlade imeli željo, da se pogovorijo z njim (Erjavcem), a je slednjega bilo nemogoče priklicati? In V. Klavora s čudenjem in nasmeškom na obrazu, med drugim doda: »No, če bi ga hotli bi ga najdli, saj konc koncev, …smo bili v Ljubljani?«

JJ je v oddaji »TV klub« na POP TV-ju (nedelja), javno dejal sledeče: »Moj kabinet ga je danes cel dopoldne (nedelja) iskal, bil je nedosegljiv…«

Neglede na to, da je na koncu volk bil sit (JJ dobil podporo DeSUSa) in koza cela (JJ na koncu zanikal »oporečnost« DeSUSa), ostajajo nekatere besede nedorečene in iz katerih lahko sklepamo, da nekdo tukaj laže?

Sklep(a):

1. Erjavec (predsednik najmanjše koalicijske stranke DeSUS in minister za obrambo) trdi, da ga Janša (predsednik največje koalicijske SDS-a in predsednik vlade) ni ne klical ne kontaktiral glede njegove prošnje za razgovor,

2. Janša (predsednik SDS-a in predsednik vlade) trdi, da se Erjvaca (predsednika najmanjše koalicijske stranke DeSUS in ministra za obrambo), nikakor ni dalo priklicati v teh dnevih?

No, dajte mi pomagat ugotovit kdo od koalicijskih partnerjev in visokih funkcionarjev naše države tukaj laže?